Obvestila

Način ‘Karate Do’ niso le treningi in tekme. Člani Karate kluba Grosuplje smo družabni in se radi družimo. Aktivni smo tudi izven kluba.
Dogajanje v klubu, prihajajoči in zaključeni dogodki.

V PRIČAKOVANJU TRENINGOV

Dragi moji karateisti.

Pride čas ko smo veseli, razigrani, polni energije in brezskrbnosti. A pride kdaj pa kdaj tudi ča,s ko ni tako. Sedaj je čas resnosti in odgovornosti. Tako kot vi, sem tudi jaz v istem položaju. Vsi skupaj in vsak posameznik prevzame odgovornost za svoje početje. Ni lahko, ampak sedaj je čas, da pokažemo koliko smo zares karateisti. Učim vas odgovornosti, vztrajnosti, strpnosti, poguma, fleksibilnosti, KI-jev ter vseh drugih  lastnosti in vrednot, ki naj jih ima karateist. In to ne samo v telovadnici, ampak v vsakdanjem življenju, najbolj pa v težkih časih.

Mi karateisti (nasploh vsi športniki) smo polni  energije in delavnosti. Ko moramo počivati, ko smo sedaj prisiljeni biti omejeni v aktivnostih, smo v problemu. Ta problem, kot vse druge probleme, rešujmo pametno in premišljeno, naj nam problem postane izziv. Preusmerimo našo energijo in pozornost  tako, da bomo od tega imeli korist mi, naša družina in naša država v celoti. Najmanj, kar lahko naredimo je, da dosledno upoštevamo navodila, ki jih vsi poznate,  higiena, omejitev stikov in izpostavljanje nevarnosti okužbe s korona virusom sebe in drugih.

Izkoristimo čas, ki ga sedaj imamo ogromno, da:
– predelajmo še enkrat šolsko gradivo, ki smo ga vzeli do sedaj,
– predelajmo tekoče gradivo, po šolskih navodilih, in gradivo za v naprej,
– pripravimo se za morebitno popravljanje kakšnih slabših ocen.

Opravimo to sedaj, da nam učni program in delo za šolo ne bo omejevalo čas za treninge, ko se ponovno začnejo.

V pavzah učenja naredimo kakšno skleco, poskok, vajo, ki jih delamo na treningih. Ponovimo kate, kombinacije, borbene tehnike. Ohranimo gibčnost, moč, kondicijo in tako krajšajmo čas.

Ne lenarimo, en dan lenarjenja uniči en teden trdega treninga!

Ne zapravljajmo časa za gluposti na družbenih omrežjih! Bolje preberite kakšno dobro knjigo. Če že morate na internet, preberite kakšen tekst o karateju. S starši predebatirajte o stvareh, ki jih obravnavamo na treningih in jih povprašajte o stvareh, ki jih  ne razumete dobro. O teh vaših aktivnostih se bomo potem pogovarjali tudi na treningih.

Še enkrat poudarjam in vas prosim, da upoštevate VSA NAVODILA (tudi moja), ki vam jih narekuje situacija v kateri smo.

Prosim vas, da obvestite  tudi ostale svoje prijatelje karateiste o tem besedilu, da si tudi oni to preberejo. Hvala.

Ostanite mi zdravi, pozdravljam vas in vašo družino. Veselim se skorajšnjega snidenja.

Vaš sensei Esad.

POZOR! Odpoved vseh treningov – vsaj do 29. 3. 2020

Iz Zvese športnih organizacij Grosuplje smo prejeli naslednje obvestilo o zaprtju telovadnic !!


Pozdravljeni,

zaradi ukrepov za zajezitev širjenja okužb z novim korona virusom vas obveščam, da smo na Zvezi športnih organizacij Grosuplje v dogovoru z Občino Grosuplje sprejeli sklep, da se do nadaljnjega (vsaj do 29. marca 2020) ODPOVEJO VSI TRENINGI in DRUGA VADBA v šolskih športnih objektih v naši občini (telovadnici na Tovarniški cesti 14 in Adamičevi cesti 29 na Grosupljem, telovadnice v Šmarju-Sapu, Št. Juriju, Žalni in na Polici ter Športna dvorana Brinje Grosuplje).

Ukrep začne veljati že danes, torej v četrtek, 12. marca 2020.

Prosim vas, da o tem obvestite vse svoje vaditelje in vadeče.

Nekatera društva so ta ukrep sprejela že samoiniciativno. Zato se vsem zahvaljujem za odgovorno ravnanje do sebe in ostalih uporabnikov športnih objektov.

Hvala lepa za razumevanje in lep dan želim.

Franc Vidmar
Zveza športnih organizacij Grosuplje


V PRIČAKOVANJU TRENINGOV >>


20. Poletna karate šola Savudrija 2020

Pineta 2014Savudrija 2020

Termin: 3. – 10. julij 2020
Zbor: od 11:00 naprej pri vhodu v počitniški center.
Prvi trening: petek 3. julija ob 18:00 uri
Guesthouse ZATIŠJE, Ulica Zatišje 3, Savudrija

Tudi letos se s hitrimi koraki približuje naš vsakoletni, tokrat jubilejni 20. tradicionalni karate seminar, že drugič v Savudriji. Od petka, 3. julija, se bodo pred bungalovi ob morju sedem dni spet sušila bela oblačila karateistov, kimoni.

Otroci, ne skrbite. Čeprav boste pravo šolo za nekaj časa zamenjali s športno, bo ob treningih dovolj časa tudi za kopanje, igro, ogled filma in sladkanje s sladoledi.

Odrasli pa že itak vemo, da so vse muke ob jutranjem vstajanju in padcih na asfalt poplačane s prijetnim večernim klepetom, predvsem pa z mislijo, da smo z aktivnim športnim udejstvovanjem spet odlično poskrbeli za svoje telo in duha.

Poskrbeli bomo za varstvo tistih otrok, ki bodo brez spremstva staršev ali druge odrasle osebe. Organizirana bo tudi prva pomoč za nujne primere.

Poskrbite za zdravstveno in nezgodno zavarovanje!
Letovanje je na lastno odgovornost!

Za prevoz poskrbite sami – lahko se dogovorite z ostalimi.

S seboj prinesite:
– vsa portdila o plačilih letovanja (paragonski blokci),
– osebni dokument,
– potrdilo o obveznem zdravstvenem zavarovanju,
– potrdilo o nezgodnem zavarovanju,
– kimono in pas, športne copate za trening na prostem, nogavice, trenirko in pokrivalo za zaščito glave pred soncem,
– pribor za osebno higieno,
– opremo za kopanje (kopalke, brisačo in kremo za sončenje),
– na listu papirja napisane kontaktne podatke staršev (naslov, GSM številko) in informacije o morebitnih zdravilih,
– denar za izpitnino v EUR (izpitnina je enaka kot na izpitih v klubu).

Ne prinašajte:
– večjih vsot denarja
– dragih predmetov (nakit in podobno),
– POSTELJNINE (dobimo jo tam!).

Obvezni treningi:
– 7:00 – 8:45
– 18:00 – 19:45
– 13:00 – 14:00 (za tekmovalce)

Dodatni, nadzorovani treningi:
– 12:00 – 13:00
– 15:30 – 16:30
– 21:30 – 22:30

Izpiti v četrtek 9. 7. 2020:
– 7:00 – izpiti za člane od 8. kyu do 2. kyu
– 18:00 – podelitev diplom in izpiti za člane od 1. kyu do DAN stopenj

Odhod domov bo v petek 10. 7. 2020 po zajtrku – bungalove moramo zapustiti najkasneje do 10:00 ure. Izjemoma je lahko odhod v četrtek 9. 7. 2020 po podelitvi in kopanju v kimonah.

Na poletni karate šoli skrbimo, da se veliko dogaja. video

Zakaj vpisujete otroka v šport?

(V celoti objavljeno s pisnim privoljenjem avtorja.)
Piše:

 

Oprostite, ampak trener ni nekdo, ki se na igrišču ali v telovadnici dere na ves glas, često kaznuje in žuga s prstom mladim nadebudnim najstnikom, ki zlepa ne upoštevajo njegovih dobronamernih navodil.

Z vsem spoštovanjem, ampak konstantno dretje na nogometnem igrišču, če ocenim tako na prvo žogo, ni vzgoja. Ni trening. Ni vse skupaj nič …

Dretje ima svojo vlogo, morda. Včasih, občasno. Morda celo nikoli. Definitivno ne na vsakem treningu. Tudi ne na vsakem drugem treningu. Niti ne na vsakem tretjem treningu. ‘Kaznovanje’ z dodatnimi sklecami? Tekom? Podaljšanim treningom? Haha, dober štos … Niti štos ne, žalostinka.

Če to pospremimo še z obsedenim lovom na lovorike, zmage in ambicioznim oblikovanjem mladega športnika v bodočega Michaela Jordana, ki bo dvignil Slovenijo na globalni zemljevid, tako kot to trenutno počne Luka Dončič, medtem ko se mu čisto tako mimogrede na bančni račun stekajo milijoni …

Ljudje, prosim bodite realni, takih srečnežev, kot je Luka Dončič in podobnih, je res zelo zelo zelo malo. Vsi ostali so potencialne vojne žrtve … se opravičujem, ne vojne, športne. Čeprav se ne čudim moji podzavestni a nespoštljivi uporabi besedne zveze ‘vojne žrtve’ (nespoštljivo do tistih, ki so dejansko na lastni koži okusili surovost vojne), glede na to, da kot kineziolog opazujem in pomagam poškodovanim mladim športnikom, ki imajo pri 19ih letih že predebelo zdravstveno kartoteko mnenj zdravnikov specialistov.

Da ne omenjam, koliko mladostnikov na tej svoji športni poti polni poškodb ne zna nič drugega, kot le trenirati in poslušati dretje trenerja. Morda kdo zmore uspešno zdelovati še šolo in tu in tam skočiti na kak randi ali dva.

Vse zato, ker je 0.1% ali še manj možnosti, da postane naslednji Luka Dončič. Bolje, da začne igrati Loto, posledica je tu zgolj stran vržen denar. Vmes pa ko meče denar skozi okno, ima lahko čas in energijo, da odrašča, se uči, dela življenjske napake, se uči skrbeti za svoje zdravje …

Glejte, kot kineziolog še kako cenim pomembno vlogo športa. Ne cenim pa početja odraslih, ko na plečih otrok in mladostnikov uporabljajo šport za cilje, katerim šport v svoji osnovi sploh ni bil namenjen.

Naj obrazložim na lastnem primeru.

Ne pretiravam, ko trdim, da me je trener v mojih najstniških letih (ko mnenje in volja staršev ne šteje kaj dosti več) usmeril na pravo pot. Ko pri 14ih letih nehaš poslušati lastne starše, potrebuješ nov vzor, novega vodjo, mentorja.

Jaz sem imel srečo in sem ga dobil. Trenerja, ki je s svojo karizmo prepričal prestrašenega fanta, da obleče kimono in se poda v najboljšo šolo mojega življenja – karate. Ne le to, borilnih veščin sem se takrat bal, a me je hitro prepričal. In užival sem od prvega trenutka naprej. Na začetku ne toliko v sami veščini, saj sem bil od začetka na treningih bolj zaradi njega, ne toliko zaradi udarcev in blokad. Očitno sem podzavestno iskal novo avtoriteto in pojavila se je tako z lepega v obliki trenerja.

Fokus bom držal na trenerju in ne toliko na športu oziroma veščini. Ker on je tisti, zaradi katerega sem danes jaz in ne karate. Seveda tudi zaradi karateja samega, ampak saj veste, lahko imam še tako dobro kladivo, a če bom z njim želel pomiti tla, namesto da bi z njim zabijal žeblje … Trener je mojster, karate pa je orodje, s katerim lahko dela čudeže ali škodo. Če le zna orodje uporabiti na tak način, kot je mišljeno, se z orodjem da storiti veliko dobrega.

Učitelj, mentor, vodja, vzornik IN trener. Ne zgolj ‘trener’ …

Drugače povedano, trener je več kot le zmaj, ki bruha ogenj, šteje sekunde in uči, kako brcniti žogo. Ali v mojem primeru, kako udariti.

Jebeš medalje, zmage in podobno pri 14ih letih. Kako leto prej in tudi potem. Zmage in medalje so del zgodbe, ki seveda imajo svoj pomen. Tudi mi smo trenirali za medalje in zmage. Ampak že tako mladim glavam je trener uspel dopovedati, da se v ringu najprej borimo sami s sabo, šele nato z nasprotnikom. Ne le na tekmovanju, na vsakem treningu. Pozor, ne le na vsakem treningu, skozi cel dan.

Šport, veščina, medalje, zmage in porazi so bili le neke vrste orodja, s katerimi nas je vzgajal tako, kot starši ne morejo vzgajati. Starši imajo svojo vlogo, ostali ljudje v življenju nas vzgajajo in oblikujejo drugače.

Moj trener mi je dal, me izpostavil in mi predstavil marsikaj. Ni me učil le udarcev, gibanja in vztrajnosti pri treningu. Od trenerja sem preko treningov in tekmovanj pridobil pravo simulacijo življenja v malem. V naslednjih odstavkih predstavim del moje najstniške izkušnje s športom.

Disciplina

Borilne veščine si verjetno nobeden ne predstavlja brez discipline. Ko govori trener, potihoma ali naglas, se ga posluša. Druge alternative tu ni. Pika. Ni pregovarjanja in za tišino ni potrebno reči dvakrat.

Nekako se tudi mladostnik zaveda, da četudi se ne pripravljamo za vojno, imamo opravka z udarci in tehnikami, ki so vsaj v teoriji mišljene za obrambo in napad. Veliko prispeva že sam kontekst karateja kot takega, da tudi kot mladostnik veš, da ko je čas za tišino, je čas za tišino.

Pa vendarle, disciplinirani smo bili bolj zaradi njega. Ko smo pričeli, nismo v roke dobili nobene pogodbe, hišnega reda, ki bi narekovala kodeks obnašanja. Pri dobremu vodji oziroma trenerju, to ni potrebno. Na nek način to piše v njegovi telesni govorici. Pogledu. Tonu glasu. Ko čutiš prezenco človeka, ki je moder, čeprav še ne razumeš, kaj modrost dejansko je. Le veš, da je modrejši od tebe in da se splača učiti od njega. Tak človek discipline ne vsiljuje. Enostavno se ob njegovi prisotnosti discipliniraš sam. Ker to tudi želiš. Ne zato, ker se dere, žuga s prstom in kaznuje.

Red

Res je, že sama tradicija veščine, kot je karate, veleva red. Način, kako se zaveže pas okrog kimone. Priklon ob vstopu v prostor. Pričetek v mirni vrsti. Spet priklon. Brez besed pričetek ogrevanja.

Tako kot pri disciplini red tekom treninga počasi leze pod kožo. A ni se končalo le pri tradicijah veščine. Trener je tudi aktivno poskrbel, da nas je redno opominjal na pomembnost reda v življenju. Največ je postoril z lastnim zgledom. Trener je vedno poskrbel, da je bil on in vse okrog njega lepo urejeno. Urejena kimona, njegovo 100% spoštovanje osnovnih pravil in tradicije veščine, točnost oziroma nezmožnost zamujanja. Tistih nekaj papirjev ob urejanju članarin ali zbiranja prijav za razna tekmovanja – ne vem ali namerno ali pač je tak bil, opazili smo, kako lepo vse skupaj teče, ko je v hiši red.

Poleg odličnega zgleda je potem ob pogovorih in občasnih pridigah opozarjal na to, kako je red pomemben povsod v življenju. Zakaj razmetana soba ni ok. Tudi tu ni bilo nobenega dretja. Tudi ko smo se kdaj nespametno in površno postavili v vrsto, vijugasto in brez reda … Nobene potrebe ni bilo po mahanju z rokami in zmerjanju. Le pogled ali dve besedi in v trenutku smo vsi bili v ravni črti, kot pretirano urejena celota. Nobene potrebe po jezi, ker si ga nismo želeli jeznega. Ne zato, ker bi se ga bali … Zato, ker smo ga imeli radi in dejansko nismo želeli jeznega ali razočaranega trenerja – četudi smo ga še prevečkrat ujezili. 😉

Spoštovanje

Ko smo mladi, je seveda najpomembnejša valuta naša podoba v očeh vrstnikov. Še pomembneje, kako pridobiti pozornost simpatije. In kot inteligenten vodja, nas je učil spoštovanja do samega sebe tudi preko konteksta simpatij in romanc. Kajti le ob zadostnem spoštovanju samega sebe in ostalih smo imeli možnost tiste prave zaželjenosti med vrstniki in simpatijami.

Trenirali smo zato, da smo postajali bolj močni, hitrejši, bolj koordinirani, bolj vešči v tehnikah udarcev, blokad, izmikanj, gibanja po prostoru itd. A ne le zato, da se na treningu ali tekmi karseda učinkovito izmaknemo nasprotniku. Ne, vedno nam je dal vedeti, da treniramo TUDI za to, da smo boljši v borbi z nasprotnikom, ne pa ZGOLJ zato. Trenirali smo zato, da smo skrbeli za lastno telo in duha. Da smo bili iz treninga v trening boljši. Ker šele takrat, ko se vlaga fokus, energijo in trud v to, da sem jutri boljši, bom jutri zaradi tega tudi bolj zdrav, vitalen. Kar pa je najbolj pomembno za samospoštovanje. Spoštovanje samega sebe v celoti, ne le lastnega telesa. In ker ljudje SMO telesa, je telesno zdravje in vitalnost eden od temeljev zdravega samospoštovanja.

Večinoma smo se opisanega samospoštovanja učili podzavestno, a naš trener ni ničesar prepustil naključju. Ko je bila priložnost, si je vzel čas in nam dopovedoval, da samospoštovanje veliko šteje. In da ne pride samo od sebe, da je potrebno zanj vestno delati in ga na dnevni ravni vzdrževati. Tudi ko nismo na treningu. Kajti dober karateist ni tisti, ki je dober le v telovadnici oz. na tatamiju. Ne, dober karateist je tisti, ki načela in nauke iz telovadnice spoštuje tudi doma, v šoli, ob prostem času. Dragi Esad, hvala ti že samo za ta en nauk v poplavi ostalih …

Ko pa imamo samospoštovanje, imamo kapaciteto spoštovati tudi soljudi. Zgled je povedal več kot 1000 besed. S tem, ko ni 1x zamudil na trening, nam je dal podzavestno vedeti, da spoštuje naš čas in čas naših staršev, ki so nas vozili na treninge. Spet, ni se ustavil zgolj pri zgledu. Ko je bil čas, nam je jasno obrazložil, zakaj se ne zamuja. In čeprav smo bili mladi, raztreseni in zaljubljeni, smo ga razumeli do neke mere. Če ne takrat, pa sedaj žanjemo sadove njegovih nasvetov v polni meri.

Naj pri spoštovanju omenim še spoštovanje do lastnega telesa. Šport mladih ne sme biti prostituiranje teles mladostnikov. Poškodbe morajo biti znak za alarm in ne stalnica v trenažnem procesu. Visok nivo spoštovanja do lastnega telesa pripelje do fokusiranega treninga, kjer se gre ravno toliko daleč, da sprožamo gibalno, funkcionalno in strukturno adaptacijo, ne pa nepotrebnih poškodb.

V mojih osmih letih sem bil na treningih priča številu poškodb, ki jih lahko preštejem na prste svojih rok. Tu mislim na vseh povprečno 150 (plus, minus) vadečih, mladih in starih. V osmih letih. Pa smo udarjali, se metali po trdih tleh, poleti po asfaltu … V svoji naravi eksploziven šport ali veščina, ki bi lahko na prvi pogled bila magnet za poškodbe. Pa jih ni bilo oziroma zelo zelo malo.

Po drugi strani pa kot kineziolog spremljam kontrast, kako je v istem klubu med slabih 30 mladih igralcev v eni samcati sezoni cca 10 poškodb, od tega 4 hude poškodbe istega tipa. Poškodbe, ki terjajo operacije in mukotrpne rehabilitacije. Če to ni znak za alarm, potem pa res ne vem, kaj je … Je tu sploh prostor za spoštovanje in upoštevanje značilnosti razvijajočega se najstniškega telesa in trenažnih obremenitev?!

Varnost

Ne dolgo nazaj sem na izobraževanju slišal lepo stvar. Četudi je otrok vseskozi v stiski in mu življenjske okoliščine ne dopuščajo lepega in varnega odraščanja, ima vsaka mala pozitivna izkušnja lahko veliko težo. Ko je otrok v kronični stiski in ima možnost spoznati človeka z njim doživeti resnično lepo izkušnjo, pa čeprav le za en dan, mu to lahko služi kot t. i. sidro – primer o tem, da je nekaj lepega možno navkljub slabo razdeljenim kartam v življenju.

Sam sem kot otrok hvalabogu imel srečo in nisem odraščal v problematičnem okolju. A kljub temu sem hvaležen za sidro, ki mi ga je predstavljal moj trener. Zaradi že napisanega in napisanega v prihajajočih odstavkih, sem se v tisti naši mali telovadnici počutil popolnoma varnega. Tudi ko sem imel resnično slabe dni, je bila tista telovadnica zame zatočišče.

Njegova prezenca, modrost, strast do dela z nami in požrtvovalnost me je navdajala s prijetnim občutkom varnosti. Ker nas je imel rad, smo mi imeli radi njega. Ga spoštovali. Se zgledovali po njemu. Kaj ni to največ, kar lahko zblojen mladostnik prejme od avtoritete izven meja domačega okolja?

Že samo védenje, da obstajajo taki ljudje, kot je bil moj trener, me je in me bo za vedno navdajalo z optimizmom do življenja, pa naj bodo dnevi še tako temačni. Zaradi mojega sidra – pozitivne izkušnje z določeno osebo sem dobil dober zgled, ki mu lahko sledim celo življenje in se s pomočjo tega zgleda razvijam naprej v posameznika, ki ga moja neposredna okolica potrebuje.

Odgovornost

Na treningu se nismo pogovarjali le o treningu. Trening nam je bil predstavljen kot košček mozaika celotnega življenja in hkrati poligon za usvajanje življenjskih veščin. Ena od teh je bila tudi odgovornost.

Če se zavežeš sebi in drugim, da boš treninge obiskoval 2x tedensko, potem jih obiskuješ. Prideš na trening tudi takrat, ko se ti ne ljubi. Tudi pri tistih, ki so trenirali tekmovalno, spuščanje treningov iz neopravičljivih ali semi-opravičljivih razlogov ni bilo zaželjeno zgolj iz vidika bodočega tekmovalnega uspeha. Trener nam je polagal na srce, če ne prakticiramo odgovornosti rednega obiskovanja treningov, bomo še toliko težje odgovorno pristopali k večjim in težjim življenjskim izzivom. Seveda je v vlogi športnega trenerja pograjal tudi v smislu: »Spuščaj treninge, spusti zmago.« Ampak vedno, tudi pri mladih tekmovalcih, so bili življenjski nauki vedno na prvem mestu, šele nato lovljenje medalj.

Toplina

Naš trener je neke vrste magnet za ljudi. Morda zato, ker izžareva strast do svojega poslanstva. Zaradi svoje odločnosti, neomajnosti in iskrene želje po tem, da na svoj način, kot mojster in trener, vzgaja mladino, smo bili deležni neizmerne človeške topline z njegove strani.

Kot pravi mojster karateja, brez da bi prosil ali zahteval, je od mene vedno prejemal spoštovanje. Morda celo strahospoštovanje, čeprav ne maram te besede, ker se ga resnično nikoli nisem bal. Ampak ne najdem boljše besede, zato jo pustim stati.

In ravno zato, ker se ga nisem bal, temveč ga spoštoval in imel rad, sem spoznal, kaj pomeni človeška toplina izven varnih meja domačega okolja. Izjemno pomembno spoznanje za mladostnika! Ko veš, da lahko človeško toplino s popolnim zaupanjem prejemaš tudi drugje, ne le v svoji hiši.

Strast

Imeti dober zgled, kako izgleda dobronamerna strast in brezkompromisno sledenje vseživljenjskemu poslanstvu, je v mladih letih veliko bogastvo. Sam sem že kot mladostnik ravno zaradi primera mojega trenerja uvidel, da sta strast in poslanstvo tesno povezana z velikimi življenjskimi uspehi 

Ne le to, strast ki je povezana s poslanstvom, katerega glavni namen je delati dobro zavoljo sebe in drugih hkrati.

Trdo delo

Trdega dela se je sploh v mladih letih najlažje učiti preko telesne izkušnje. Zato je šport ravno pravi poligon, saj v svoji tekmovalni obliki vsebuje instantne nagrade (zmage, medalje …) kot dolgoročne nagrade (izboljšanje samopodobe, boljša telesna pripravljenost …).

Pravi trener, ki dela z mladimi, trdega dela skozi šport uči preko obeh vrst nagrad. Ne le to, poudarja, da dlje kot se za nekaj borimo, večje so nagrade. Uči, kako so tiste hitre in instantne nagrade le del športne poti. Medalja je bolj kompas, ki kaže v pravo smer in skrbi za sprotno motivacijo, medtem ko glavni fokus preseže lov za medaljami in športno slavo.

Odločitev, ali bo športnik jasno in glasno sledil največjim možnim športnim sanjam, prepusti športniku samemu in niti približno mladi športnik ne predstavlja sredstva, s katerim trener izpolnjuje svoje športno-profesionalne apetite po kolajnah.

Trdo delati za naslov prvaka je častno. A le takrat, ko se kot mladostnik trdega dela učim zavoljo bolj trajnih življenjskih ciljev. Ciljev kot je postati nekdo, ki je vreden zaupanja, spoštovanja, prijateljstva, priložnosti za delo itd.

Kaj pomeni biti frajer

Kdo je frajer? Tisti, ki ima boljšo frizuro? Boljši dres? Tisti, ki je glasen in agresiven, po domače bog i batina?

Ničkolikokrat nas je trener posedel in povedal, kaj pomeni biti pravi frajer. Tak frajer, kakršnega si bodo punce še v sanjah želele.

Frizura, dober moped, kopica medalj, razkazovanje svoje ‘superiornosti’ in ‘odraslosti’ v bahanju koliko piv lahko spijem ali koliko cigaret skadim … Dal nam je vedeti, da frajer je tisti, ki je discipliniran, urejen, odgovoren. Frajer je tisti, ki spoštuje ljudi okrog sebe, ki redno skrbi za svoje zdravje, ki zna trdo delati, ki zna uživati na neškodljiv način.

Naš trener je iz nas takrat iz treninga v trening gradil frajerje. Ogromno energije in časa je vlagal v to, da nam je preko zgleda in direktnih nasvetov ter pridig vcepljal tisto pravo sliko frajerja.

In še mnogo več …

Tu bi lahko pisal in pisal ter naštel še veliko več dimenzij, skozi katere nas je preko procesa treningov, tekmovanj in preostalih druženj peljal naš trener.

Ko sem treniral, poslušal njegove štose in pridige, sem imel ves čas občutek, da se z nami pogovarja, kot da smo odrasli. Četudi marsičesa slišanega nismo razumeli, vem da je imel za vsako besedo in dejanje kot vrhunski pedagog vedno premišljen namen.

Česar nisem razumel takrat, sem razumel kasneje. Ali šele sedaj. In ker sem vse to prejemal od človeka, ki je vse skupaj pred našimi očmi temeljil na lastnem zgledu, je vsaj nasvet imel svojo težo.

Namenoma sem bil v tem zapisu dolg, da sem predstavil za moje pojme primer lika dobrega trenerja za delo z mladimi v športu. Šport naj bo za mladega športnika lep, predvsem pa varen poligon za oblikovanje močne in samostojne osebnosti.

Če se komu športna loterija izplača in konča v samem vrhu športnih zvezdnikov, super. A vedite, da tudi ta športnik lahko podleže temni strani profesionalizma, slave in milijonov, če se na poti do ‘vrha’ ni razvil v funkcionalnega posameznika. Glavni fokus v športu mladih pa naj bo s strani staršev in trenerjev ravno to – preko športa pomagati pri razvoju funkcionalnega posameznika.

Na začetku zapisa sem omenil tudi kaznovanje in dretje. Ne zagovarjam teze, da kazen nima svoje vloge v procesu vzgoje, kjerkoli že ta poteka. Zgrešeno se mi pa zdi, da se trener/pedagog iz leta v leto poslužuje enih in istih kazni, za iste ‘prekrške’ in za iste posameznike. Vem, vsak trener ima svoj nabor znanj in izkušenj in da pač nobeden ne more biti vrhunski prvo leto delovanja. Vsi delamo napake, tudi jaz. Žalostno je le to, da se zmote in napake ponavljajo znova in znova iz leta v leto … Da se ne napreduje, da celo ni želje po pedagoškem in metodološkem napredku pri delu z mladimi, ko trenerjem živce parajo eni in isti izzivi.

Še mimogrede, prav dolgo sem razmišljal, če smo v osmih letih od trenerja prejeli kako kazen. Spomnim se na primer, da smo enkrat zjutraj prišli zastonj na trening, saj nas je nekaj zamudilo minuto ali dve. Ko smo se zbrali, nas je trener le razočarano poslal nazaj v posteljo, češ da z zamujanjem se ne pride nikamor … Nobene potrebe po dretju, kaznovanju. Dovolj je bil izjemno močan ‘moralni maček’, ki smo ga še kako čutili vsaj polovico dneva.

Moralni maček pa je bil možen le zaradi vsega tega, kar sem opisal v prejšnjih odstavkih, ko je bilo govora o spoštovanju, redu, disciplini, ljubezni, vzoru in tako naprej. Preko takih in podobnih situacij, ko smo bili deležni situacij t. i. moralnega mačka, smo se naučili največ. Naučili smo se življenjskih lekcij, kjer je bila osnova iskreno in dvosmerno spoštovanje med trenerjem in nami – mladimi športniki.

Hvala

Zato ena velika hvala Esad. Ker si mi serviral pozitivno plat športa in me hkrati opozoril na negativno plat. Hvala, ker si mi bil zgled in kompas. Hvala, ker si močno vplival na to, kako danes gledam na svoje zdravje in sem zaradi tega nadpovprečno zdrav in vitalen. Hvala, ker si mi osmislil pomen zimzelenih a ključnih življenjskih vrednot. Tale zapis ne popraska niti površja vsega tistega, kar si mi podaril.

Hvala in poklon. Oss.

Še večji poklon in zahvala pa mojim staršem, ki so mi omogočili to športno in življenjsko izkušnjo.

Izvirnik članka najdete na tej spletni strani >>

Občinska priznanja za športne dosežke 2019

V petek 17. januarja 2020 so na svečani podelitvi predstavniki Občine Grosuplje in Zveze športnih organizacij Grosuplje podelili priznanja in plakete za športne dosežke v letu 2019.

Vsem vpletenim v šport je jasno in se dobro zavedamo, da je za uspeh poleg osebne volje, vzrtajnosti in motivacije športnika in tekmovalca zelo pomemben tudi ustrezen strokovni nadzor in profesionalno vodenje vsakega posameznika ter vsestranska podpora domačih. Občina Grosuplje veliko vlaga in je usmerjena v športno delo z mladimi ter vsesplošno vzpodbuja perspektivne športnike.

Med člani Shotokan karate kluba Grosuplje so priznanja za športne dosežke v letu 2019 prejeli naši uspešni tekmovalci:

  • Tisa Jernea Brezovnik – mala bronasta plaketa
  • Matej Gorišek – mala bronasta plaketa
  • Jakob Zalar – priznanje

Vsem čestitamo za dosežene rezultate ter za priznanja, ki samo potrjujejo uspešno sezono!

 Podelitev priznanj za športne dosežke v letu 2019 >>

Srečno in karatejsko 2020


Vsem članicam in članom Shotokan karate kluba Grosuplje in Škofljica želimo srečno in uspešno leto 2020. Naj bo polno zmag, tako osebnih kot tudi tekmovalnih.

Po poti Karate Do ne stopajte samo na obveznih (in neobveznih) treningih.
V letu 2020 karate začutite in ga polno zaživite. Naj postane vaš način.

Shotokan karate klub Grosuplje in Škofljica

Priprave za tekmovalce 2019

water-training320Psiho-fizična priprava je izrednega pomena tudi za tekmovalce v karate športnih borbah in katah.

Letos je organiziranih več terminov priprav, ki vključujejo večplastno pripravo športnika:

  • fizične kondicijske priprave,
  • izpopolnjevanje tehnike,
  • seznanjanje z različnimi taktikami,
  • psihične in vzdržljivostne priprave.

Termini:

  • prvi del priprav opravimo med Poletno karate šolo v Savudriji od 14. 7. do 21. 7. 2019
  • drugi del priprav se bo izvajal v Ribnici na pohorju od 29. 7. do 2. 8. 2019
  • tretji del priprav se bo izvajal v po dogovoru od 12. 8. do 16. 8. 2019
  • četrti del priprav se bo izvajal tekom rednih treningov.

Peti del priprav se izvaja s tekmovalci, ki izpolnijo vse pogoje in so povabljeni s strani Karate zveze Slovenije. Urnik priprav KZS >>

Obvezna oprema, ki jo tekmovalci morajo imeti s sabo na priprave:

  • športno torbo,
  • kimono in pasove (RDEČ in MODER, lahko tudi svoj),
  • ščitnike za piščali in rokavice (RDEČE in MODRE),
  • ščitnik za zobe,
  • kolebnico, elastiko in žogico, različne uteži,
  • športne copate (DVOJE),
  • DOLGE bombažne nogavice (VSAJ 5 PAROV),
  • trenirko, ‘wind’ stoper, elastične pajkice, kratke hlače, majice,
  • brisače (VSAJ 2 za kopanje in VSAJ 2 za umivanje),
  • bidon/plastenko za pijačo,
  • športne ali enodelne kopalke (DVOJE),
  • plavalna očala,
  • posteljnino in vzglavnik,
  • pribor za osebno higieno,
  • kremo za sončenje,
  • nujna zdravila.

Udeležba na pripravah je za tekmovalce obvezna in pogojuje težavnost tekem in turnirjev katerih se bodo smeli udeležiti.

19. Poletna karate šola Savudrija 2019


Poletna karate šola Savudrija 2019 je bil odlično organiziran ter izjemno izpeljan dogodek, ki bo ostal za vedno v najlepšem spominu. Vsi člani – od najmlajšega, do najstarejšega – smo se veliko družili in skupaj igrali – tudi na vodnem poligonu😀. Aktivni in naporni napredni treningi karateja so še dodatno poglobili vezi in nam pomagali, da smo se dodobra spoznali.

Tudi naši spremljevalci (starši, stari starši, sorodniki, prijatelji, …) so z nami karateisti preživeli izjemne aktivne počitnice. Nekateri so se nam pridružili celo na treningih, rednih in neobveznih dodatnih, kjer smo pilili svoje karatejske veščine in jih kalili z novimi spoznanji.

Letošnja karate šola je izstopala z dveh vidikov.

Prvi izstopajoči vidik je bil zastavljen cilj tokratne šole, ko smo namesto spoznavanja in dodajanja novih tehnik, vsem dobro poznane tehnike pilili v smislu principov najvišje stopnje. Iskali smo občutek, ko z gibalno količino, ki jo z gibanjem telesa (Tai Sabaki) dobimo ob uporu v tla ter jo z vibracijo bokov in rotacijo ali nihajem roke oz. noge fokusiramo v eno točko, dosežem največji izkoristek in učinek penetracije udarca ali blokade. Tako izpiljene osnovne elemente smo z različnimi ritmi izvajanja zaporedja povezovali v preproste in kompleksnejše kombinacije ter kate.

Drugi izstopajoči vidik pa je bila prisotnost senseia prof.dr. Vladimirja Jorge, 9. dan na naših treningih. Sensei Jorga nam je pokazal zanimovo izvajanje vsem poznane kate Heian Shodan, ki smo jo že sami izvajali v omote in ura načinih. V predstavljenem Zuki-Uke načinu se namreč po originalnih smereh kate umikamo nazaj, ko izvajamo blok in naprej, ko izvajamo napad. Takšno izvajanje zahteva izredno koncentracijo.
Velik poudarek je sensei Jorga dal tudi pravilnemu dihanju med izvajanjem karate tehnik. Predstavil nam je pet različnih načinov dihanja v karateju (Kiiki No Tondo), ki smo jih tudi praktično preizkusili.
Po treningih se nam je sensei Jorga pridružil med večernimi pogovori in nam povedal prenekatero šalo in anakdoto iz svojega življenja karateista.

Velikemu mojstru in senseju Vladimirju Jorgi smo ob pravkar izpolnjenem 80. jubileju rojstnega dne pripravili manjšo zabavo s torto, ki ga je – po njegovih besedah in našem opažanju – globoko ganila.

Poleg treningov smo med odmori tudi do dobra izkoristili športno-rekreativne objekte, ki smo jih imeli na razpolago: igrišče za košarko, odbojko na mivki, mali nogomet, badminton in druge, ki jih letovišče ponuja.

Mešane ekipe sestavljene iz članov vseh generacij so se pomerile v različnih športnih disciplinah, kjer so generacijske razlike so v tekmovalnost vnesle še dodatni žar. Zvečer, pred spanjem, smo si ogledali projekcijo risanke ali filma, obiskali smo vodni poligon ter se posladkali z odličnimi palačinkami. Po treningih in tudi v prostem času smo se hladili v prijetnem morju, se prepuščali zibanju na valovih in se potapljali.

Zagnanost in vztrajnost, ki ju je bilo opaziti pri slehernem karateistu, udeležencu poletne karate šole, ko se je znojil v trudu za izboljšanje izvajanih tehnik, sta bila na izjemno visoki ravni. In prav vsak udeleženec, ki je izpolnjeval pogoje, je za svoj trud bil nagrajen z  napredovanjem.

Dobili smo tudi nekaj novih mojstrov.

  • Zdravko Marič je opravil izpit za 4. dan,
  • Rem Marič, Simon Čeh in Boštjan Štupica so opravili izpit za 3. dan,
  • Igor Hrovat, Maja Kezunovič Krašek, Boris Čeh, Sara Stanko, Matjaž Dolinar, Rok Borštnik, Aleksandra Savić, Domineja Marič, Orijana Marič so opravili izpit za 2. dan,
  • Aleš Štefančič, Matej Gorišek, Zala Predalič, Nikolaj Ivan Krašek, Tonja Aleksandra Krašek, Tisa Jernea Brezovnik, Aleš Čeh, Lana Savanovič, Alja Miklič so opravili izpit za 1. dan.

Čestitke vsem!

Imeli smo se izjemno. foto

Ne zamudite jubilejne 20. Poletne karate šole 2020. video

Kiiki No Tondo – Trening dihanja s prof.dr. Vladimirjem Jorgo, 9. dan

Veliki mojster karateja in sensej prof.dr. Vladimir Jorga, 9. dan nam je med Poletno karate šolo v Savudriji 2019 predstavil in praktično prikazal pet tipov dihanja med izvajanjem karate tehnik imenovanih Kiiki No Tondo.

Kiiki No Tondo se deli na pet tipov oziroma deset načinov dihanja:

  1. Počasen vdih, počasen izdih        Choton – choto
  2. Počasen vdih, hiter izdih                Choton – tanto
  3. Hiter vdih, hiter izdih                       Tanton – tanto
  4. Hiter vdih, počasen izdih               Tanton – choto
  5. Vdih in izdih v valovih                     Keitondo
    (Keitondo se deli na šest kombinacij prvih štirih tipov)

    • 1 + 2    Choton – choto ,  Choton – tanto
    • 1 + 3    Choton – choto ,  Tanton – tanto
    • 1 + 4    Choton – choto ,  Tanton – choto
    • 2 + 3    Choton – tanto ,  Tanton – tanto
    • 2 + 4    Choton – tanto ,  Tanton – choto
    • 3 + 4    Tanton – tanto ,  Tanton – choto

Pri izvajanju tehnik, kat ali borb dihanje prilagodimo trenutni kombinaciji gibov in situaciji oziroma položaju. Če med izvajanjem tehnik ali kat sledimo naravni potrebi telesa po dihanju ter poslušamo nasvete svojega senseia, lahko za vsak gib ali kombinacijo zelo hitro najdemo in osvojimo ustrezen način izmed vseh deset načinov dihanja Kiiki No Tondo. Po zaključeni kati tako ne bomo več zadihani in ne bo potrebe, da bi hlastali po zraku.

Seveda pa je potrebno upoštevati dihalni aspekt vsakega posametnika posebej. Način dihanja, ki je za nekoga najučinkovitejši, ni nujno ustrezen tudi za koga drugega.

Pri treniranju tehnik in kat je zelo pomembno, da se zavedamo tesne vzajemne povezanosti tehnike in dihanja.