Obvestila

Način ‘Karate Do’ niso le treningi in tekme. Člani Karate kluba Grosuplje smo družabni in se radi družimo. Aktivni smo tudi izven kluba.
Dogajanje v klubu, prihajajoči in zaključeni dogodki.

Izvajanje e-treningov – jesen 2020. Vabljeni.

Dragi moji karateisti.
Dragi člani Shotokan karate kluba Grosuplje in Škofljica ter podenot.

Zaradi zaostritve ukrepov vlade za zajezitev širjenja COVID-19 smo iz Zveze športnih organizacij Grosuplje dne 12. 10. 2020 prejeli obvestilo o omejitvah in zaustavitvi izvajanja športne vadbe.

Redni treningi v tednu 12. – 16. oktobra odpadejo !

Kot smo se organizirali že v spomladanskem valu epidemije COVID-19, nam sodobni mediji na srečo omogočajo virtualno druženje.

Zato bomo ponovno začeli z izvajanjem rednih vodenih treningov preko orodij za spletne klepete.

Vse kar potrebujete je nekaj prostora v stanovanju ali zunaj, internetno povezavo ter računalnik, tablico ali telefon z zvočnikom, mikrofonom in kamero. Na ta način me vidite in slišite navodila, jaz pa lahko nadziram vaše delo in vas popravljam.

Vsi, ki ste zainteresirani, da se nam pridružite na vodenih e-treningih, prosim Bojanu Čekrliču na bojan@cekrlic.com pošljite svoj naslov e-pošte na katerega boste prejeli povezavo za prijavo v našo ‘spletno telovadnico’.

KAKO SE PRIDRUŽIŠ?
Kratka navodila za udeležence e-treningov >>
Vabljeni.

Vaš sensei Esad.

20. Poletna karate šola Savudrija 2020

Jubilejna 20. Poletna karate šola Savudrija 2020 je bil dogodek, ki nam bo vsem ostal v spominu po “Sredstvih”, “Metodah” in “Količinah”. Principi metodologije ‘Velike reke’ (Kasho Dai), ki izžarevajo fleksibilnost ter življenjska načela in nauke našega senseia Esada Bogaljevića, so se nam vsem vtisnili globoko v zavest, ko je ‘Omote’, ‘Ura’ in ‘Honto’ način življenja demonstriral na previsni gugalnici.

Teden dni karateja pod savudrijskim soncem, gnanim z znojem, modricami in bolečimi mišicami, najboljše opiše spodnji prispevek mojstra Zdravka Mariča in odgovor senseia Esada Bogaljevića.

Tudi tokrat smo dobili nove mojstre.

  • Igor Ambrožič in Luka Zlatolas Čekrlić sta opravila izpit za 1. dan.

Čestitke obema!

Imeli smo se izjemno.

Ne zamudite 21. Poletne karate šole 2021. video


SMEROKAZ BISTRE REKE

Nad Savudrijo se je 3.7.2020 začelo ustvarjati električno polje. Elektrostatični kondenz je prešel v dežno ploho in mir, ki je dišal po pričakovanju nečesa veličastnega, je obkrožil sleherno sivo celico tamkajšnjega življa. Trajal je vse do prvega treninga, s katerim je počasi a prepričljivo vznikalo dramilo, sporočilo in pojasnilo; skratka odgovor na vprašanje: kako je to mogoče, da se od 3.7.2020 naprej po severu Istre prenaša neka stvar hitreje kot virus Covid-19. In katera je ta stvar? Že na začetku je jasno, da je to nekaj prijetnega, nekaj izjemnega. Da, res je, gre za izjemne stvari, kot so izkazovanje spoštovanja do sebe in sočloveka, spoštovanje do sadov svojega dela in dela drugih; na ravni odnosov za preplet prijateljstva, skupinske požrtvovalnosti, vzajemnega razdajanja ter dvigovanje zaupanja. Le kaj je to, kar sproža prenos tako pozitivnega energijskega toka srčne topline s človeka na človeka tudi na več kot dva metra razdalje? Tako moč ima lahko samo odvijanje nekega dogodka z neusahljivo tradicijo. »A je morda vstal od mrtvih kolega Nikica Kalogjera?« so se spraševali savudrijski staroselci… »Je morda padel na Crveni rt madžarski satelit, ki je nosil programe za miksanje ljubezenskih pesmi, predvajanih na Radio Ferenzvaroš?« so ugibali madžarski turisti… »Ali pa so morda nad procesijo vernikov ob dnevu svetega Mateja, zavetnika piranskega zaliva, s pomočjo dronov raztresli cvetove temno rdečih vrtnic?« so bili začudeni hrvaški policisti… »Nič od tega,« so, vedoč za pravi odgovor, z mirnim, a odločnim glasom, odgovorili grosupeljski karateisti, člani Shotokan karate kluba Grosuplje. »Dragi Savudrijci, v vaš kraj je prispel duh karateja in nič čudnega, da je prišlo do lokalne epidemije agensa, imenovanega Dobro. To, kar občutimo, občutite, kot Dobro, je nekaj neoprijemljivega. Ne gre za zadetek na lotu, niti za odličen laboratorijski izvid, ne gre za pridobitev dobre službe in niti ne za izognitev nekemu nesrečnemu dogodku. Gre preprosto za odkritje, ki se vam poraja ob naši demonstraciji: da lahko trdo življenjsko delo, izvajano z ljubeznijo in srcem, ob doslednem upoštevanju navodil in vztrajanjem, obrodi zanesljivo in resnično sadove neprecenljive vrednosti.«

Prvi dan

Prvi, ki so vstali, so prehiteli tudi sonce. Prvi dan še čiste kimone, še cele superge, svežina obraza in močna pest. Korakanje do prizorišča prvega jutranjega treninga. Bela oblačila so odbijala žarke pogledov, ki smo jih bili deležni. Ni nam prišel do živega niti hrup motorjev avtomobilov ter čolnov. Vsi občutki so se zlivali v spekter dih jemajoče svetlobe, tla so postajala pozlačena od naših sledi. Pot, po kateri smo hodili na vadbeno prizorišče, nam je kot polnilec za naprave vnašala energijo in moč. Besede v premikajočem se druženju so izžarevale optimizem in ponos, da bomo vsi, prav vsi v naslednjih dveh urah naredili nekaj koristnega zase, za svoje prijatelje in za svet, ki mu pripadamo. In ob prihodu se zvok besed počasi zaduši v valovanju morja, kot pristajajoča ladja prihaja v ospredje glas senseia: odločen, udaren, razumljiv in opogumljajoč. “Prosim vas, obnašajte se odgovorno, ne zlorabite mojega zaupanja v vas… je značilnost pristopa našega senseia, kadar gre za preprečevanje dejanj, ki bi lahko ogrozila delovanje našega kluba. “Spoštujem vas, imam vas rad in zaupam vam” pa so besede, ki ohranjajo in utrjujejo našo povezanost. Ko smo osmislili našo številčnost, nastopi čas za fizično aktivnost. Element za elementom, nakazane slike in zaporedni liki nove kate, vse to so sestavine, ki zagotavljajo odličen obrok življenjskega sladokusja. Tovrsten pristop je recept za zdravje in dobro počutje, tako telesno kot mentalno. Upal bi si trditi še več: spodbuja tudi intelekt, povzdiguje nam vsem življenjsko inteligenco. Karate kot karate, karate kot veščina, karate kot šport, karate kot umetnost, karate kot življenjska okoliščina, karate kot življenje in karate kot nekaj nadživljenjskega. Vse to spoznavamo na naših treningih; nekatere od teh prvin hitro, zadnje bolj počasi, a pot do vseh spoznanj je na tak način zanesljiva in varna. Veliko varnejša od grenkih izkušenj življenjskih dogodkov. Danes smo ponovno vsi skupaj stopili na brv in smo v navezi; na levi in desni je prepad. Ni drugega izhoda kot iti naprej, podpirati, čuvati, spodbujati in umirjati drug drugega, da pridemo čez. Na brvi ni ne mamice ne očija, ni žene ne moža. Smo samo člani naveze, ki mora preživeti. Tam smo drug za drugega, kot telo stonoge, ki stopica po ozki veji. Na koncu te prve etape smo vsi neskončno zadovoljni. V nas se znova utrdi prepričanje: da je premagovanje strahu poseben čar in dar življenja in ko pridemo čez prvi trening, imamo občutek, da nismo prehodili brvi, ampak smo se prebili skozi tunel in prišli do svetlobe za njegovim koncem.

Vmes

Naslednje dni smo bili zjutraj podobni medvedom, ki se prebujajo iz zimskega spanja in tavajo po gozdu, da bi našli hrano. Med hojo proti prizorišču za trening se je slišalo samo drgnjenje delov kimona in drsajoči koraki, ker smo že nekoliko težje dvigali noge. Sonce vsakič kaže svojo moč in se nam simbolično maščuje za to, ker smo ga ob vstajanju prehiteli. Pa vendar smo zmožni premagati bolečino, zategnjenost in posledično psihofizično šibkost. Da, šibkost; težko sprejemljivo, težko prenosljivo in težko izpovedljivo, pa vendar spodbujajočo, kajti že dvajsetič zapored se bomo prepričali, v največji meri šele doma, da se vsak gib, vsak element, tehnika, kata in borba, ne samo povrne, ampak tudi obrestuje. V obliki izboljšanja karateja, zdravja, osebnostne rasti, odnosa do soljudi, narave in Boga. Smo kot metuljeve ličinke, ki z gibanjem in brcanjem v lupini utrujenosti dozorimo do te mere, da ujetost tega ovoja predremo, se osvobodimo, zrastemo, se izboljšamo, dobimo čudovito podobo, v kateri se kažemo drugim bitjem, se kot svobodno leteči metulji zlivamo s čudovito naravo in z izpolnjevanjem poslanstva življenja zbližujemo z Bogom. Ogrevanja so, kot bi mazali kolesja stare ure, ki bi sicer že propadla, če ne bi bila izdelana iz kvalitetnega materiala. In tako »stara ura« oziroma naš karatejski ustroj že po 10 minutah postaja podoben petdesetglavemu zmaju, ki iz vseh 50 grl hkrati z močnim kjajem preseka sicer tiho in mirno šumenje hrvaškega morja. Ob popolnoma usklajenem udarcu z nogo ob tla se v tleh sproži nevidni cunami, katerega sila se v trenutku razširi po površini cele Savudrije. Učinek cunamija na koreninski sistem sproži reakcijo, da se še bolj naježijo iglice borovja v apartmajskem naselju, stari storži popadajo na tla in oddajo svoj bioprostor zametkom novih. Galebji spev zadoni kot odmev na naše glasove, pozornost v okolici se dviga do take mere, da se zravnajo, obrnejo proti nam in nas občudujejo tudi sence. Sence ljudi, hiš, dreves in avtomobilov. Naši treningi so pravzaprav demonstracija življenja. Prihod in odhod, borba in mir, grobost in nežnost, apatija in čustvenost, visoka samopodoba in skromnost, padanje in vstajanje. Po vsakem dežju posije sonce in brez dežja se topline sonca ne bi zavedali, ampak vzeli kot nekaj samo po sebi umevnega. Zato mora biti tudi nasprotje lepega del našega življenja. Kot ostrina globokega trna; ko ga izvlečemo, občutimo olajšanje in kmalu pozabimo na trnovo bolečino, strah in negotovost. In ko govorimo o trnovi poti življenja, jo lahko primerjamo z nešteto takimi občutki. Pomislimo, kakšno je potem olajšanje, če se nam življenje preusmeri iz trnove poti na pot, tlakovano z dobrim počutjem, pogumom, sigurnostjo vase in svoje sposobnosti.

Zadnji dan

Slekli smo prisilni jopič odvisnosti od sodobnih razvad ter železno srajco slabih navad. Ne samo karatejskih, tudi siceršnjih. Ta teden smo oblekli mehko srajco dobrih navad, stkali in si nadeli najlepši jopič. Jopič, ki ni prisilni, ampak zaščitni. Imenujemo ga prijateljstvo. Imeti prijatelje je eden najpomembnejših pogojev za notranji mir vsakega posameznika. Predstavljena lepota Dobrega s strani senseia je prepričala vse; ne samo nas, karateistov, ampak tudi tiste, ki so nas spremljali, naključne mimoidoče, osebje Zatišja d.o.o., hišne ljubljenčke in če verjamete ali ne, tudi tiste, ki so nam do zadnjega dne želeli slabo in tiste, ki so nas tekom let našega obstoja zapustili. V srcih smo se ob Esadovih besedah spomnili na našega vzornika in vsestranskega učitelja prof. dr. Vladimirja Jorge, ki je v teh dneh praznoval 81. rojstni dan. Vsi mu želimo samo najboljše in to še mnogo, mnogo let.
Rojeva se nov zagon, pred dnevi še razglašena kolona nepopustljivih karate borcev dobiva podobo mogočne vojske. Volja do življenjskega ustvarjanja v nas daje občutke, kot da poglabljamo rečne kanale, ki smo jih izbrazdali s svojimi dosedanjimi deli. Tokovi novih znanj utrjujejo njihovo dno in po kanalih se pretaka čedalje bolj bistra voda. Zlivanje teh pritokov tvori reko, imenovano Shotokan karate klub Grosuplje. Z njenim neprestanim očiščevanjem se riše podoba novih mojstrov; mojstrov, ki že leta in leta našemu klubu predstavljajo največjo dragocenost.
Verjetno Nikica Kalogjera res ni vstal od mrtvih, verjetno res ni padel noben satelit in niti niso droni metali cvetja; morda pa je Nikica ob pogledu iz nebes na našo kato Kasho dai nidan ustvaril novo skladbo, ali pa je morda madžarski satelit ob našem randoriju na radio Ferencvaroš lansiral naročilo za najlepšo pesem ta hip, morda so udeleženci procesije ob korakanju mimo prizorišča naših treningov zapeli Ave Mario… kdo ve, kaj od tega se je zgodilo. A ne glede na to, dejstvo je, da električno polje, ki smo ga ustvarili s svojo 20. Poletno karate šolo v Zatišju, ostaja in čaka, da se julija 2021 vrnemo in napišemo novo čudovito zgodbo.

Zdravko Marič, 4. DAN


Moje življenje, moja življenjska pot, steza polna blata, trnja in ovir je porodila najlepšo
vrtnico na katero sem zelo ponosen. Sedaj, ko moji učenci,  moji prijatelji, moji mojstri na takšen način in s takšnimi besedami opisujejo svojo stezo in nauke prejete od mene, moja vrtnica – pri vsej svoji lepoti – pridobiva še nepopisno opojen vonj.
Kar je najbolj pomembno je, da to ni konec. To je šele začetek!
Trdno sem prepričan, da bo moja vrtnica dala šipek v katerem bo mnoštvo semenk iz katerih bodo vzklile nove, lepše in še bolj dišeče vrtnice.
Moja sreča je velikanska. V meni se rojeva neizmerljiva želja, da v tem vrtu še dolgo uživam.

Shihan Esad Bogaljević, prof., 7. DAN, kyoshi


V sredo 20. maja 2020 začnemo z rednimi treningi!

Dragi karateisti, člani Shotokan karate kluba Grosuplje in Škofljica ter podenot.

Svet, Evropa ter slovenska vlada sproščajo ukrepe zaradi epidemije COVID-19, in druženje ponovno vstopa v naš vsakdan. Zato se vsi skupaj lahko razveselimo, da se ponovno srečamo v telovadnici in začnemo z rednimi treningi.

Sodobni mediji so nam v času epidemije na srečo omogočili virtualno izvajanje e-treningov, kjer smo v zadnjih sedmih tednih – vsak doma, v svoji ‘telovadnici’ –  naredili izjemen napredek. Bravo!

Z rednimi treningi v telovadnici začnemo v sredo 20. maja 2020 po ustaljenem urniku.

OBVEZNO!
Zaradi zagotavljanja čim večje higiene bo vadba možna samo v športnih copatih!
Ne pozabite jih prinesti s seboj.
Na trening pridite oblečeni v kimono. Preoblačenje v slačilnici ni možno.
S seboj imejte masko, ki sicer ni obvezna, je pa priporočljiva.

Vabljeni.

Vaš sensei Esad.


20. Poletna karate šola Savudrija 2020 >>


V PRIČAKOVANJU TRENINGOV

Dragi moji karateisti.

Pride čas ko smo veseli, razigrani, polni energije in brezskrbnosti. A pride kdaj pa kdaj tudi ča,s ko ni tako. Sedaj je čas resnosti in odgovornosti. Tako kot vi, sem tudi jaz v istem položaju. Vsi skupaj in vsak posameznik prevzame odgovornost za svoje početje. Ni lahko, ampak sedaj je čas, da pokažemo koliko smo zares karateisti. Učim vas odgovornosti, vztrajnosti, strpnosti, poguma, fleksibilnosti, KI-jev ter vseh drugih  lastnosti in vrednot, ki naj jih ima karateist. In to ne samo v telovadnici, ampak v vsakdanjem življenju, najbolj pa v težkih časih.

Mi karateisti (nasploh vsi športniki) smo polni  energije in delavnosti. Ko moramo počivati, ko smo sedaj prisiljeni biti omejeni v aktivnostih, smo v problemu. Ta problem, kot vse druge probleme, rešujmo pametno in premišljeno, naj nam problem postane izziv. Preusmerimo našo energijo in pozornost  tako, da bomo od tega imeli korist mi, naša družina in naša država v celoti. Najmanj, kar lahko naredimo je, da dosledno upoštevamo navodila, ki jih vsi poznate,  higiena, omejitev stikov in izpostavljanje nevarnosti okužbe s korona virusom sebe in drugih.

Izkoristimo čas, ki ga sedaj imamo ogromno, da:
– predelajmo še enkrat šolsko gradivo, ki smo ga vzeli do sedaj,
– predelajmo tekoče gradivo, po šolskih navodilih, in gradivo za v naprej,
– pripravimo se za morebitno popravljanje kakšnih slabših ocen.

Opravimo to sedaj, da nam učni program in delo za šolo ne bo omejevalo čas za treninge, ko se ponovno začnejo.

V pavzah učenja naredimo kakšno skleco, poskok, vajo, ki jih delamo na treningih. Ponovimo kate, kombinacije, borbene tehnike. Ohranimo gibčnost, moč, kondicijo in tako krajšajmo čas.

Ne lenarimo, en dan lenarjenja uniči en teden trdega treninga!

Ne zapravljajmo časa za gluposti na družbenih omrežjih! Bolje preberite kakšno dobro knjigo. Če že morate na internet, preberite kakšen tekst o karateju. S starši predebatirajte o stvareh, ki jih obravnavamo na treningih in jih povprašajte o stvareh, ki jih  ne razumete dobro. O teh vaših aktivnostih se bomo potem pogovarjali tudi na treningih.

Še enkrat poudarjam in vas prosim, da upoštevate VSA NAVODILA (tudi moja), ki vam jih narekuje situacija v kateri smo.

Prosim vas, da obvestite  tudi ostale svoje prijatelje karateiste o tem besedilu, da si tudi oni to preberejo. Hvala.

Ostanite mi zdravi, pozdravljam vas in vašo družino. Veselim se skorajšnjega snidenja.

Vaš sensei Esad.

Zakaj vpisujete otroka v šport?

(V celoti objavljeno s pisnim privoljenjem avtorja.)
Piše:

 

Oprostite, ampak trener ni nekdo, ki se na igrišču ali v telovadnici dere na ves glas, često kaznuje in žuga s prstom mladim nadebudnim najstnikom, ki zlepa ne upoštevajo njegovih dobronamernih navodil.

Z vsem spoštovanjem, ampak konstantno dretje na nogometnem igrišču, če ocenim tako na prvo žogo, ni vzgoja. Ni trening. Ni vse skupaj nič …

Dretje ima svojo vlogo, morda. Včasih, občasno. Morda celo nikoli. Definitivno ne na vsakem treningu. Tudi ne na vsakem drugem treningu. Niti ne na vsakem tretjem treningu. ‘Kaznovanje’ z dodatnimi sklecami? Tekom? Podaljšanim treningom? Haha, dober štos … Niti štos ne, žalostinka.

Če to pospremimo še z obsedenim lovom na lovorike, zmage in ambicioznim oblikovanjem mladega športnika v bodočega Michaela Jordana, ki bo dvignil Slovenijo na globalni zemljevid, tako kot to trenutno počne Luka Dončič, medtem ko se mu čisto tako mimogrede na bančni račun stekajo milijoni …

Ljudje, prosim bodite realni, takih srečnežev, kot je Luka Dončič in podobnih, je res zelo zelo zelo malo. Vsi ostali so potencialne vojne žrtve … se opravičujem, ne vojne, športne. Čeprav se ne čudim moji podzavestni a nespoštljivi uporabi besedne zveze ‘vojne žrtve’ (nespoštljivo do tistih, ki so dejansko na lastni koži okusili surovost vojne), glede na to, da kot kineziolog opazujem in pomagam poškodovanim mladim športnikom, ki imajo pri 19ih letih že predebelo zdravstveno kartoteko mnenj zdravnikov specialistov.

Da ne omenjam, koliko mladostnikov na tej svoji športni poti polni poškodb ne zna nič drugega, kot le trenirati in poslušati dretje trenerja. Morda kdo zmore uspešno zdelovati še šolo in tu in tam skočiti na kak randi ali dva.

Vse zato, ker je 0.1% ali še manj možnosti, da postane naslednji Luka Dončič. Bolje, da začne igrati Loto, posledica je tu zgolj stran vržen denar. Vmes pa ko meče denar skozi okno, ima lahko čas in energijo, da odrašča, se uči, dela življenjske napake, se uči skrbeti za svoje zdravje …

Glejte, kot kineziolog še kako cenim pomembno vlogo športa. Ne cenim pa početja odraslih, ko na plečih otrok in mladostnikov uporabljajo šport za cilje, katerim šport v svoji osnovi sploh ni bil namenjen.

Naj obrazložim na lastnem primeru.

Ne pretiravam, ko trdim, da me je trener v mojih najstniških letih (ko mnenje in volja staršev ne šteje kaj dosti več) usmeril na pravo pot. Ko pri 14ih letih nehaš poslušati lastne starše, potrebuješ nov vzor, novega vodjo, mentorja.

Jaz sem imel srečo in sem ga dobil. Trenerja, ki je s svojo karizmo prepričal prestrašenega fanta, da obleče kimono in se poda v najboljšo šolo mojega življenja – karate. Ne le to, borilnih veščin sem se takrat bal, a me je hitro prepričal. In užival sem od prvega trenutka naprej. Na začetku ne toliko v sami veščini, saj sem bil od začetka na treningih bolj zaradi njega, ne toliko zaradi udarcev in blokad. Očitno sem podzavestno iskal novo avtoriteto in pojavila se je tako z lepega v obliki trenerja.

Fokus bom držal na trenerju in ne toliko na športu oziroma veščini. Ker on je tisti, zaradi katerega sem danes jaz in ne karate. Seveda tudi zaradi karateja samega, ampak saj veste, lahko imam še tako dobro kladivo, a če bom z njim želel pomiti tla, namesto da bi z njim zabijal žeblje … Trener je mojster, karate pa je orodje, s katerim lahko dela čudeže ali škodo. Če le zna orodje uporabiti na tak način, kot je mišljeno, se z orodjem da storiti veliko dobrega.

Učitelj, mentor, vodja, vzornik IN trener. Ne zgolj ‘trener’ …

Drugače povedano, trener je več kot le zmaj, ki bruha ogenj, šteje sekunde in uči, kako brcniti žogo. Ali v mojem primeru, kako udariti.

Jebeš medalje, zmage in podobno pri 14ih letih. Kako leto prej in tudi potem. Zmage in medalje so del zgodbe, ki seveda imajo svoj pomen. Tudi mi smo trenirali za medalje in zmage. Ampak že tako mladim glavam je trener uspel dopovedati, da se v ringu najprej borimo sami s sabo, šele nato z nasprotnikom. Ne le na tekmovanju, na vsakem treningu. Pozor, ne le na vsakem treningu, skozi cel dan.

Šport, veščina, medalje, zmage in porazi so bili le neke vrste orodja, s katerimi nas je vzgajal tako, kot starši ne morejo vzgajati. Starši imajo svojo vlogo, ostali ljudje v življenju nas vzgajajo in oblikujejo drugače.

Moj trener mi je dal, me izpostavil in mi predstavil marsikaj. Ni me učil le udarcev, gibanja in vztrajnosti pri treningu. Od trenerja sem preko treningov in tekmovanj pridobil pravo simulacijo življenja v malem. V naslednjih odstavkih predstavim del moje najstniške izkušnje s športom.

Disciplina

Borilne veščine si verjetno nobeden ne predstavlja brez discipline. Ko govori trener, potihoma ali naglas, se ga posluša. Druge alternative tu ni. Pika. Ni pregovarjanja in za tišino ni potrebno reči dvakrat.

Nekako se tudi mladostnik zaveda, da četudi se ne pripravljamo za vojno, imamo opravka z udarci in tehnikami, ki so vsaj v teoriji mišljene za obrambo in napad. Veliko prispeva že sam kontekst karateja kot takega, da tudi kot mladostnik veš, da ko je čas za tišino, je čas za tišino.

Pa vendarle, disciplinirani smo bili bolj zaradi njega. Ko smo pričeli, nismo v roke dobili nobene pogodbe, hišnega reda, ki bi narekovala kodeks obnašanja. Pri dobremu vodji oziroma trenerju, to ni potrebno. Na nek način to piše v njegovi telesni govorici. Pogledu. Tonu glasu. Ko čutiš prezenco človeka, ki je moder, čeprav še ne razumeš, kaj modrost dejansko je. Le veš, da je modrejši od tebe in da se splača učiti od njega. Tak človek discipline ne vsiljuje. Enostavno se ob njegovi prisotnosti discipliniraš sam. Ker to tudi želiš. Ne zato, ker se dere, žuga s prstom in kaznuje.

Red

Res je, že sama tradicija veščine, kot je karate, veleva red. Način, kako se zaveže pas okrog kimone. Priklon ob vstopu v prostor. Pričetek v mirni vrsti. Spet priklon. Brez besed pričetek ogrevanja.

Tako kot pri disciplini red tekom treninga počasi leze pod kožo. A ni se končalo le pri tradicijah veščine. Trener je tudi aktivno poskrbel, da nas je redno opominjal na pomembnost reda v življenju. Največ je postoril z lastnim zgledom. Trener je vedno poskrbel, da je bil on in vse okrog njega lepo urejeno. Urejena kimona, njegovo 100% spoštovanje osnovnih pravil in tradicije veščine, točnost oziroma nezmožnost zamujanja. Tistih nekaj papirjev ob urejanju članarin ali zbiranja prijav za razna tekmovanja – ne vem ali namerno ali pač je tak bil, opazili smo, kako lepo vse skupaj teče, ko je v hiši red.

Poleg odličnega zgleda je potem ob pogovorih in občasnih pridigah opozarjal na to, kako je red pomemben povsod v življenju. Zakaj razmetana soba ni ok. Tudi tu ni bilo nobenega dretja. Tudi ko smo se kdaj nespametno in površno postavili v vrsto, vijugasto in brez reda … Nobene potrebe ni bilo po mahanju z rokami in zmerjanju. Le pogled ali dve besedi in v trenutku smo vsi bili v ravni črti, kot pretirano urejena celota. Nobene potrebe po jezi, ker si ga nismo želeli jeznega. Ne zato, ker bi se ga bali … Zato, ker smo ga imeli radi in dejansko nismo želeli jeznega ali razočaranega trenerja – četudi smo ga še prevečkrat ujezili. 😉

Spoštovanje

Ko smo mladi, je seveda najpomembnejša valuta naša podoba v očeh vrstnikov. Še pomembneje, kako pridobiti pozornost simpatije. In kot inteligenten vodja, nas je učil spoštovanja do samega sebe tudi preko konteksta simpatij in romanc. Kajti le ob zadostnem spoštovanju samega sebe in ostalih smo imeli možnost tiste prave zaželjenosti med vrstniki in simpatijami.

Trenirali smo zato, da smo postajali bolj močni, hitrejši, bolj koordinirani, bolj vešči v tehnikah udarcev, blokad, izmikanj, gibanja po prostoru itd. A ne le zato, da se na treningu ali tekmi karseda učinkovito izmaknemo nasprotniku. Ne, vedno nam je dal vedeti, da treniramo TUDI za to, da smo boljši v borbi z nasprotnikom, ne pa ZGOLJ zato. Trenirali smo zato, da smo skrbeli za lastno telo in duha. Da smo bili iz treninga v trening boljši. Ker šele takrat, ko se vlaga fokus, energijo in trud v to, da sem jutri boljši, bom jutri zaradi tega tudi bolj zdrav, vitalen. Kar pa je najbolj pomembno za samospoštovanje. Spoštovanje samega sebe v celoti, ne le lastnega telesa. In ker ljudje SMO telesa, je telesno zdravje in vitalnost eden od temeljev zdravega samospoštovanja.

Večinoma smo se opisanega samospoštovanja učili podzavestno, a naš trener ni ničesar prepustil naključju. Ko je bila priložnost, si je vzel čas in nam dopovedoval, da samospoštovanje veliko šteje. In da ne pride samo od sebe, da je potrebno zanj vestno delati in ga na dnevni ravni vzdrževati. Tudi ko nismo na treningu. Kajti dober karateist ni tisti, ki je dober le v telovadnici oz. na tatamiju. Ne, dober karateist je tisti, ki načela in nauke iz telovadnice spoštuje tudi doma, v šoli, ob prostem času. Dragi Esad, hvala ti že samo za ta en nauk v poplavi ostalih …

Ko pa imamo samospoštovanje, imamo kapaciteto spoštovati tudi soljudi. Zgled je povedal več kot 1000 besed. S tem, ko ni 1x zamudil na trening, nam je dal podzavestno vedeti, da spoštuje naš čas in čas naših staršev, ki so nas vozili na treninge. Spet, ni se ustavil zgolj pri zgledu. Ko je bil čas, nam je jasno obrazložil, zakaj se ne zamuja. In čeprav smo bili mladi, raztreseni in zaljubljeni, smo ga razumeli do neke mere. Če ne takrat, pa sedaj žanjemo sadove njegovih nasvetov v polni meri.

Naj pri spoštovanju omenim še spoštovanje do lastnega telesa. Šport mladih ne sme biti prostituiranje teles mladostnikov. Poškodbe morajo biti znak za alarm in ne stalnica v trenažnem procesu. Visok nivo spoštovanja do lastnega telesa pripelje do fokusiranega treninga, kjer se gre ravno toliko daleč, da sprožamo gibalno, funkcionalno in strukturno adaptacijo, ne pa nepotrebnih poškodb.

V mojih osmih letih sem bil na treningih priča številu poškodb, ki jih lahko preštejem na prste svojih rok. Tu mislim na vseh povprečno 150 (plus, minus) vadečih, mladih in starih. V osmih letih. Pa smo udarjali, se metali po trdih tleh, poleti po asfaltu … V svoji naravi eksploziven šport ali veščina, ki bi lahko na prvi pogled bila magnet za poškodbe. Pa jih ni bilo oziroma zelo zelo malo.

Po drugi strani pa kot kineziolog spremljam kontrast, kako je v istem klubu med slabih 30 mladih igralcev v eni samcati sezoni cca 10 poškodb, od tega 4 hude poškodbe istega tipa. Poškodbe, ki terjajo operacije in mukotrpne rehabilitacije. Če to ni znak za alarm, potem pa res ne vem, kaj je … Je tu sploh prostor za spoštovanje in upoštevanje značilnosti razvijajočega se najstniškega telesa in trenažnih obremenitev?!

Varnost

Ne dolgo nazaj sem na izobraževanju slišal lepo stvar. Četudi je otrok vseskozi v stiski in mu življenjske okoliščine ne dopuščajo lepega in varnega odraščanja, ima vsaka mala pozitivna izkušnja lahko veliko težo. Ko je otrok v kronični stiski in ima možnost spoznati človeka z njim doživeti resnično lepo izkušnjo, pa čeprav le za en dan, mu to lahko služi kot t. i. sidro – primer o tem, da je nekaj lepega možno navkljub slabo razdeljenim kartam v življenju.

Sam sem kot otrok hvalabogu imel srečo in nisem odraščal v problematičnem okolju. A kljub temu sem hvaležen za sidro, ki mi ga je predstavljal moj trener. Zaradi že napisanega in napisanega v prihajajočih odstavkih, sem se v tisti naši mali telovadnici počutil popolnoma varnega. Tudi ko sem imel resnično slabe dni, je bila tista telovadnica zame zatočišče.

Njegova prezenca, modrost, strast do dela z nami in požrtvovalnost me je navdajala s prijetnim občutkom varnosti. Ker nas je imel rad, smo mi imeli radi njega. Ga spoštovali. Se zgledovali po njemu. Kaj ni to največ, kar lahko zblojen mladostnik prejme od avtoritete izven meja domačega okolja?

Že samo védenje, da obstajajo taki ljudje, kot je bil moj trener, me je in me bo za vedno navdajalo z optimizmom do življenja, pa naj bodo dnevi še tako temačni. Zaradi mojega sidra – pozitivne izkušnje z določeno osebo sem dobil dober zgled, ki mu lahko sledim celo življenje in se s pomočjo tega zgleda razvijam naprej v posameznika, ki ga moja neposredna okolica potrebuje.

Odgovornost

Na treningu se nismo pogovarjali le o treningu. Trening nam je bil predstavljen kot košček mozaika celotnega življenja in hkrati poligon za usvajanje življenjskih veščin. Ena od teh je bila tudi odgovornost.

Če se zavežeš sebi in drugim, da boš treninge obiskoval 2x tedensko, potem jih obiskuješ. Prideš na trening tudi takrat, ko se ti ne ljubi. Tudi pri tistih, ki so trenirali tekmovalno, spuščanje treningov iz neopravičljivih ali semi-opravičljivih razlogov ni bilo zaželjeno zgolj iz vidika bodočega tekmovalnega uspeha. Trener nam je polagal na srce, če ne prakticiramo odgovornosti rednega obiskovanja treningov, bomo še toliko težje odgovorno pristopali k večjim in težjim življenjskim izzivom. Seveda je v vlogi športnega trenerja pograjal tudi v smislu: »Spuščaj treninge, spusti zmago.« Ampak vedno, tudi pri mladih tekmovalcih, so bili življenjski nauki vedno na prvem mestu, šele nato lovljenje medalj.

Toplina

Naš trener je neke vrste magnet za ljudi. Morda zato, ker izžareva strast do svojega poslanstva. Zaradi svoje odločnosti, neomajnosti in iskrene želje po tem, da na svoj način, kot mojster in trener, vzgaja mladino, smo bili deležni neizmerne človeške topline z njegove strani.

Kot pravi mojster karateja, brez da bi prosil ali zahteval, je od mene vedno prejemal spoštovanje. Morda celo strahospoštovanje, čeprav ne maram te besede, ker se ga resnično nikoli nisem bal. Ampak ne najdem boljše besede, zato jo pustim stati.

In ravno zato, ker se ga nisem bal, temveč ga spoštoval in imel rad, sem spoznal, kaj pomeni človeška toplina izven varnih meja domačega okolja. Izjemno pomembno spoznanje za mladostnika! Ko veš, da lahko človeško toplino s popolnim zaupanjem prejemaš tudi drugje, ne le v svoji hiši.

Strast

Imeti dober zgled, kako izgleda dobronamerna strast in brezkompromisno sledenje vseživljenjskemu poslanstvu, je v mladih letih veliko bogastvo. Sam sem že kot mladostnik ravno zaradi primera mojega trenerja uvidel, da sta strast in poslanstvo tesno povezana z velikimi življenjskimi uspehi 

Ne le to, strast ki je povezana s poslanstvom, katerega glavni namen je delati dobro zavoljo sebe in drugih hkrati.

Trdo delo

Trdega dela se je sploh v mladih letih najlažje učiti preko telesne izkušnje. Zato je šport ravno pravi poligon, saj v svoji tekmovalni obliki vsebuje instantne nagrade (zmage, medalje …) kot dolgoročne nagrade (izboljšanje samopodobe, boljša telesna pripravljenost …).

Pravi trener, ki dela z mladimi, trdega dela skozi šport uči preko obeh vrst nagrad. Ne le to, poudarja, da dlje kot se za nekaj borimo, večje so nagrade. Uči, kako so tiste hitre in instantne nagrade le del športne poti. Medalja je bolj kompas, ki kaže v pravo smer in skrbi za sprotno motivacijo, medtem ko glavni fokus preseže lov za medaljami in športno slavo.

Odločitev, ali bo športnik jasno in glasno sledil največjim možnim športnim sanjam, prepusti športniku samemu in niti približno mladi športnik ne predstavlja sredstva, s katerim trener izpolnjuje svoje športno-profesionalne apetite po kolajnah.

Trdo delati za naslov prvaka je častno. A le takrat, ko se kot mladostnik trdega dela učim zavoljo bolj trajnih življenjskih ciljev. Ciljev kot je postati nekdo, ki je vreden zaupanja, spoštovanja, prijateljstva, priložnosti za delo itd.

Kaj pomeni biti frajer

Kdo je frajer? Tisti, ki ima boljšo frizuro? Boljši dres? Tisti, ki je glasen in agresiven, po domače bog i batina?

Ničkolikokrat nas je trener posedel in povedal, kaj pomeni biti pravi frajer. Tak frajer, kakršnega si bodo punce še v sanjah želele.

Frizura, dober moped, kopica medalj, razkazovanje svoje ‘superiornosti’ in ‘odraslosti’ v bahanju koliko piv lahko spijem ali koliko cigaret skadim … Dal nam je vedeti, da frajer je tisti, ki je discipliniran, urejen, odgovoren. Frajer je tisti, ki spoštuje ljudi okrog sebe, ki redno skrbi za svoje zdravje, ki zna trdo delati, ki zna uživati na neškodljiv način.

Naš trener je iz nas takrat iz treninga v trening gradil frajerje. Ogromno energije in časa je vlagal v to, da nam je preko zgleda in direktnih nasvetov ter pridig vcepljal tisto pravo sliko frajerja.

In še mnogo več …

Tu bi lahko pisal in pisal ter naštel še veliko več dimenzij, skozi katere nas je preko procesa treningov, tekmovanj in preostalih druženj peljal naš trener.

Ko sem treniral, poslušal njegove štose in pridige, sem imel ves čas občutek, da se z nami pogovarja, kot da smo odrasli. Četudi marsičesa slišanega nismo razumeli, vem da je imel za vsako besedo in dejanje kot vrhunski pedagog vedno premišljen namen.

Česar nisem razumel takrat, sem razumel kasneje. Ali šele sedaj. In ker sem vse to prejemal od človeka, ki je vse skupaj pred našimi očmi temeljil na lastnem zgledu, je vsaj nasvet imel svojo težo.

Namenoma sem bil v tem zapisu dolg, da sem predstavil za moje pojme primer lika dobrega trenerja za delo z mladimi v športu. Šport naj bo za mladega športnika lep, predvsem pa varen poligon za oblikovanje močne in samostojne osebnosti.

Če se komu športna loterija izplača in konča v samem vrhu športnih zvezdnikov, super. A vedite, da tudi ta športnik lahko podleže temni strani profesionalizma, slave in milijonov, če se na poti do ‘vrha’ ni razvil v funkcionalnega posameznika. Glavni fokus v športu mladih pa naj bo s strani staršev in trenerjev ravno to – preko športa pomagati pri razvoju funkcionalnega posameznika.

Na začetku zapisa sem omenil tudi kaznovanje in dretje. Ne zagovarjam teze, da kazen nima svoje vloge v procesu vzgoje, kjerkoli že ta poteka. Zgrešeno se mi pa zdi, da se trener/pedagog iz leta v leto poslužuje enih in istih kazni, za iste ‘prekrške’ in za iste posameznike. Vem, vsak trener ima svoj nabor znanj in izkušenj in da pač nobeden ne more biti vrhunski prvo leto delovanja. Vsi delamo napake, tudi jaz. Žalostno je le to, da se zmote in napake ponavljajo znova in znova iz leta v leto … Da se ne napreduje, da celo ni želje po pedagoškem in metodološkem napredku pri delu z mladimi, ko trenerjem živce parajo eni in isti izzivi.

Še mimogrede, prav dolgo sem razmišljal, če smo v osmih letih od trenerja prejeli kako kazen. Spomnim se na primer, da smo enkrat zjutraj prišli zastonj na trening, saj nas je nekaj zamudilo minuto ali dve. Ko smo se zbrali, nas je trener le razočarano poslal nazaj v posteljo, češ da z zamujanjem se ne pride nikamor … Nobene potrebe po dretju, kaznovanju. Dovolj je bil izjemno močan ‘moralni maček’, ki smo ga še kako čutili vsaj polovico dneva.

Moralni maček pa je bil možen le zaradi vsega tega, kar sem opisal v prejšnjih odstavkih, ko je bilo govora o spoštovanju, redu, disciplini, ljubezni, vzoru in tako naprej. Preko takih in podobnih situacij, ko smo bili deležni situacij t. i. moralnega mačka, smo se naučili največ. Naučili smo se življenjskih lekcij, kjer je bila osnova iskreno in dvosmerno spoštovanje med trenerjem in nami – mladimi športniki.

Hvala

Zato ena velika hvala Esad. Ker si mi serviral pozitivno plat športa in me hkrati opozoril na negativno plat. Hvala, ker si mi bil zgled in kompas. Hvala, ker si močno vplival na to, kako danes gledam na svoje zdravje in sem zaradi tega nadpovprečno zdrav in vitalen. Hvala, ker si mi osmislil pomen zimzelenih a ključnih življenjskih vrednot. Tale zapis ne popraska niti površja vsega tistega, kar si mi podaril.

Hvala in poklon. Oss.

Še večji poklon in zahvala pa mojim staršem, ki so mi omogočili to športno in življenjsko izkušnjo.

Izvirnik članka najdete na tej spletni strani >>

Občinska priznanja za športne dosežke 2019

V petek 17. januarja 2020 so na svečani podelitvi predstavniki Občine Grosuplje in Zveze športnih organizacij Grosuplje podelili priznanja in plakete za športne dosežke v letu 2019.

Vsem vpletenim v šport je jasno in se dobro zavedamo, da je za uspeh poleg osebne volje, vzrtajnosti in motivacije športnika in tekmovalca zelo pomemben tudi ustrezen strokovni nadzor in profesionalno vodenje vsakega posameznika ter vsestranska podpora domačih. Občina Grosuplje veliko vlaga in je usmerjena v športno delo z mladimi ter vsesplošno vzpodbuja perspektivne športnike.

Med člani Shotokan karate kluba Grosuplje so priznanja za športne dosežke v letu 2019 prejeli naši uspešni tekmovalci:

  • Tisa Jernea Brezovnik – mala bronasta plaketa
  • Matej Gorišek – mala bronasta plaketa
  • Jakob Zalar – priznanje

Vsem čestitamo za dosežene rezultate ter za priznanja, ki samo potrjujejo uspešno sezono!

 Podelitev priznanj za športne dosežke v letu 2019 >>

Srečno in karatejsko 2020


Vsem članicam in članom Shotokan karate kluba Grosuplje in Škofljica želimo srečno in uspešno leto 2020. Naj bo polno zmag, tako osebnih kot tudi tekmovalnih.

Po poti Karate Do ne stopajte samo na obveznih (in neobveznih) treningih.
V letu 2020 karate začutite in ga polno zaživite. Naj postane vaš način.

Shotokan karate klub Grosuplje in Škofljica

Priprave za tekmovalce 2019

water-training320Psiho-fizična priprava je izrednega pomena tudi za tekmovalce v karate športnih borbah in katah.

Letos je organiziranih več terminov priprav, ki vključujejo večplastno pripravo športnika:

  • fizične kondicijske priprave,
  • izpopolnjevanje tehnike,
  • seznanjanje z različnimi taktikami,
  • psihične in vzdržljivostne priprave.

Termini:

  • prvi del priprav opravimo med Poletno karate šolo v Savudriji od 14. 7. do 21. 7. 2019
  • drugi del priprav se bo izvajal v Ribnici na pohorju od 29. 7. do 2. 8. 2019
  • tretji del priprav se bo izvajal v po dogovoru od 12. 8. do 16. 8. 2019
  • četrti del priprav se bo izvajal tekom rednih treningov.

Peti del priprav se izvaja s tekmovalci, ki izpolnijo vse pogoje in so povabljeni s strani Karate zveze Slovenije. Urnik priprav KZS >>

Obvezna oprema, ki jo tekmovalci morajo imeti s sabo na priprave:

  • športno torbo,
  • kimono in pasove (RDEČ in MODER, lahko tudi svoj),
  • ščitnike za piščali in rokavice (RDEČE in MODRE),
  • ščitnik za zobe,
  • kolebnico, elastiko in žogico, različne uteži,
  • športne copate (DVOJE),
  • DOLGE bombažne nogavice (VSAJ 5 PAROV),
  • trenirko, ‘wind’ stoper, elastične pajkice, kratke hlače, majice,
  • brisače (VSAJ 2 za kopanje in VSAJ 2 za umivanje),
  • bidon/plastenko za pijačo,
  • športne ali enodelne kopalke (DVOJE),
  • plavalna očala,
  • posteljnino in vzglavnik,
  • pribor za osebno higieno,
  • kremo za sončenje,
  • nujna zdravila.

Udeležba na pripravah je za tekmovalce obvezna in pogojuje težavnost tekem in turnirjev katerih se bodo smeli udeležiti.